OPEKARSTVO IN ZIDARSTVO

Začetki opekarstva v naših krajih segajo že v daljno rimsko obdobje, ko je skozi to območje potekala rimska cesta, ki je povezovala Akvilejo s takratno Emono. Kot eno izmed mnogih postojank, ki so se nahajale ob tej prometnici, pisni viri navajajo postojanko z imenom Ad Fornulos (Pri pečeh). Ta naj bi se nahajala ravno na območju med Biljami in Bukovico. Že v letu 1982 so na območju Bilj (Križ Cijan) z arheološkimi izkopavanji odkrili več peči, delovski objekt ter kanal povezan s kuriščem.

Po razpadu rimskega imperija je opekarstvo upadlo in ponovno oživelo šele v 15. stoletju. Tradicija opekarstva se je nadaljevala vse do 19. stoletja, o tem pričajo številne najdbe materiala, ki dokazujejo, kontinuiran obstoj peči in njihovo stalno produkcijo.
Proti koncu 19. stoletja se je opekarništvo na Goriškem razbohotilo. Najboljša ilovica, se je nahajala ravno na območju Bukovice in Bilj, kar je posledično vplivalo tudi na rast in razvoj samih obratov na tem območju. Poklic opekarja se je najbolj razvil in najdlje trajal v Biljah, Bukovici in Renčah.
S hitrim razvojem Gorice in Trsta ter z napredovanjem gradbeništva, ki je po novem uporabljalo opeko namesto kamna, se je pospešila tudi modernizacija opekarn.
V času 1. sv. vojne je proizvodnja obstala in opekarniški objekti so predstavljali zaklonišča in skladišča tako avstro-ogrske kot italijanske vojske. S koncem vojne je Gorica in celotno območje padlo pod Italijo. Začela se je povojna obnova objektov, povpraševanje po opeki pa se je v tem času zmanjšalo in za opekarne se je začela ekonomska kriza, ki je za sabo potegnila tudi zaprtje številnih obratov.
Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji leta 1947 so vse opekarne po zakonu o nacionalizaciji prešle v splošno ljudsko premoženje. Ustanovljeno je bilo podjetje Goriške opekarne, ki je združevalo številne obrate na območju Renč, Bukovice, Bilj in Vrtojbe. Danes edini še delujoči obrat Goriških opekarn se nahaja v Renčah.

Poleg opekarništva pa se tu razvije še ena specifična obrt - zidarstvo, po kateri so bili najbolj znani predstavniki iz Renč. Leta 1897 se je v Renčah ustanovila tudi zidarska obrtna šola. Izučeni renški zidarji so glavnino leta kot delovodje in mojstri preživeli po različnih gradbiščih Avsto -Ogrske monarhije, v Bosni, na Tirolskem, Kranjskem, Kvarnerju pa tudi v Švici.

Zidarskemu poklicu v čast je v Renčah nastala tudi zasebna zbirka oz. manjši zidarski muzej, ki prikazuje tipična orodja in zidarske pripomočke.