Spoštovani, spletni naslov www.rence-vogrsko.si uporablja piškotke, ki so namenjeni beleženju obiska. Spletna stran ne uporablja piškotkov, ki bi vsebovali vaše osebne podatke.

Ali dovolite uporabo piškotkov na tem spletnem naslovu?

Zgodovina in sedanjost

Dokumenti in usmeritve:

Projekt pospeševanje razvoja lokalnega gospodarstva z izrabo naložb v javno infrastrukturo posebnega pomena in z njo povezanih dogodkov

 

Video predstavitev krajev Občine Renče-Vogrsko

Predstavitev krajev v Občini Renče-Vogrsko


O Renčah, Vogrskem in Volčji Dragi ter Bukovici imamo podatke že iz 12. in 13. stol. Čeprav zgodovina sega že v čas prazgodovine.

Kraj Renče
sestavil: Miran Pahor

Renški grad je dobil ime po naselju renče. Stolpa z obzidjem naj bi bila iz 12. ali 13. stoletja.Leta 1645 je grofijo prevzela družina Strassoldo, z njihovim prihodom pa se je začela razvijati trgovina in zidarska, usnjarska in žagarska obrt.
Nad Podkrajem je dvorec Špijolišče. V nemških vojaških zemljevidih iz leta 1760 je ta kraj poimenovan Olberg (Oljčni grič).
Leta 1815 je bila v renčah ustanovljena 1.ljudska šola, leta 1897 pa tudi obrtna zidarska šola. V času renških zidarjev je bilo v Renčah 450 hišin približno 600 zidarjev.
Prva farna cerkev je bila verjetno zgrajena na Tomaškem hribu pri Martinučih v 15. in 16. stoletju. Danes sredi Renč stoji farna cerkev Sv.Mohorja in Sv.Fortunata, dograjena je bila leta 1770, porušena med 1. in 2. svetovno vojno in obakrat obnovljena.
Čez kraj je potekal del soške fronte in vas je bila v celoti porušena.
Leta 1941 so se začele priprave na oborožen upor, zato imamo danes še vedno veliko spomenikov in spominskih plošč
Sedanjost: Danes so Renče znane največ po industriji gradbenega materiala in tovarni čistil in kisa.
Renče so pa predvsem poznane po izrednih športnih dosežkih, imajo pa tudi veliko športnih objektov, kjer potekajo pomembna športna tekmovanja.

750-letnica prve pisne omembe Renč
Naša preteklost
15. januarja 1256 je v Puli sopodpisal pravno listino Goriškega grofa Majnharda, napisano v latinščini, njegov vazal Normanus de Renzah, plemič iz rodbine, ki se je imenovala po Renčah in se je v nemščini podpisovala von Rentschach. Z nazivom Rentschach (izg Renčah) so nemški pisarji zapisovali ime Renče in tako je zapisano tudi v starih zemljevidih. To je najstarejši najden zapis do sedaj, ki se nanaša na naš kraj.

Ob tem jubileju, ob  katerem se želimo Renčanci posvetiti svoji zgodovini in se nam to ni izšlo leta 2006, pripravljamo v l. 2007 niz aktivnosti in dogodkov.
Poskušamo izbrskati čimveč novih podatkov o naši preteklosti, za sodelovanje smo pridobili     strokovnjake, ki bodo obdelali posamezna obdobja ali področja, renška šola nadaljuje z izpopolnjevanjem slovarja domačih besed in fraz ter pripravlja spisek domačih nazivov za dele vaškega ozemlja (ledinska imena). Načrtujemo tudi zanimive razstave, ki bodo prikazale dragocene dokumente iz župnišča, vključili pa bomo tudi razstavo katastrskih map iz l.1820, zemljevidov, slik in fotografij  ter ogled gradu.
Odbor za pripravo programa si je kot osnovni namen predstavitve  naše zgodovine izbral dve pomembni temi:
• domoljubje in rodoljubje naših krajanov in
• sporočilo sedanjim in bodočim rodovom proti vojni.

Med najstarejšimi dokumenti o Renčah, ki smo jih našli v arhivih, je značilen zahtevek z datumom 5. april 1599, ko „renška komun“ zahteva od grofa, naj najde duhovnika, ki bo znal slovensko, sicer ga bodo našli sami. Naši predniki so ohranili svoj jezik, čeprav so bili dolga leta pod tujimi oblastniki, ki niso nikdar milo ravnali z njimi. To je prav gotovo občudovanja vredno.
O domoljubju in rodoljubju pričajo brezštevilni dogodki in dokumenti iz druge polovice 19 stoletja, ko je narodno zavedanje dobilo polet in se potem še povečalo v obdobju pred prvo svetovno vojno.
Vojne strahote, ko je fronta šla čez Renče, zatiranje v obdobju fašizma in štiriletni boji v drugi svetovni vojni so zadostni razlogi za spoznanje, kako strašne so posledice, če hoče nekdo s silo obvladati druge zaradi sebičnih koristi. Zato mora človeštvo vložiti kar največje napore, da prepreči vojaške spopade kakor tudi zatiranje posameznikov, skupin ali celih narodov, saj  upor zatiranih in obrambna vojna edina opravičujeta uporabo sile.
Po zmagi nad fašizmom in priključitvi k matični domovini leta 1947 sledi  končno osamosvojitev l. 1991. Tudi v tem obdobju se je zgodilo mnogo zanimivega, saj so bili Renčanci zelo aktivni in so marsikaj dosegli. Tako bomo na primer praznovali letos 30. obletnico pobratenja z občino Staranzano iz sosednje Italije. Uspehi sodelovanja na različnih področjih nas opogumljajo, da bomo nadaljevali in tako na našem nivoju pokazali, kakšni naj bo do odnosi med ljudmi in narodi.

Kraj Vogrsko
Sestavila: Nataša Podgornik

Tako kot večina krajev med Alpami in Jadranom, je bilo tudi Vogrsko naseljeno že v prazgodovini. Ugodna lega v naravno zavarovanem območju med Kucljem, robom Trnovske planote in Krasom ter bližina vodnih virov je bila primerna za prve naseljence. V rimski dobi je skozi kraje naše občine potekala rimska cesta, na kar kažejo najdbe rimskih novcev, domačija na Vogrskem pa še danes obstaja z hišnim imenom »Rimc«. Kasnejše obdobje je glede zgodovinskih virov precej pusto. Ponovne omembe Vogrskega se pojavijo tam okrog 1180, ko je bil kot vazal goriškega grofa na Vogrskem izpričan Albert Ungrispach ali gospod Vogrski. Ime te rodbine nakazuje, da je ime kraja nastalo že prej, saj zgodovina priča, da so se plemenite rodbine imenovale po kraju in ne kraj po srednjeveški rodbini. Od kod torej ime tega kraja? Mnogi so ga povezovali z Ogri (Madžari), ki naj bi na poti tod mimo postavljali tabore. Verjetnejša razlaga je, da ime kraja izhaja od naziva »ugor« (jegulja) ali po domače vigur. Teh je bilo še nedavno veliko tako v Vogrščku, kot tudi v Lijaku. Dokaz, ki potrjuje to domnevo je tudi znak v rodbinskem grbu Vogrskih, ki predstavlja abstraktno in stilizirano upodobitev jegulje.

Pomembna prelomnica kraja Vogrskega je bilo leto 1887, ko je Vogrsko postalo samostojna občina, ki je obstajala do 1926, ko je prišlo do združitve občin.

V času I. svetovne vojne je veliko Vogrinov bilo mobiliziranih, ostali Vogrini pa so morali v begunstvo. Tako iz blatnih jarkov, kot iz begunstva se mnogi niso vrnili. Vogrsko je bilo pravo vojaško taborišče neposredno za fronto. Čez vogrinske griče so napeljali žičnice za prenašanje streliva in drugega blaga na fronto. Od tod so tudi napeljali podzemne telefone na vse strani.

V drugi svetovni vojni so Vogrsko in Vogrini igrali pomembno vlogo. Na Vogrskem je bila požgana prva hiša na Goriškem. Večina požganih hiš na Vogrskem je povezana z razmnoževalno tehniko in partizanskim tiskom, saj je sovražnik z največjo vnemo iskal tiskarne in razmnoževalnice pisane besede. Vogrsko spada med redke vasi, ki je skoraj ves čas vojne imela ciklostilno tehniko ali celo tiskarno. Tu so začeli pripravljati tudi prvo pokrajinsko slovensko glasilo OF Naprej zastava slave, ki so ga nato dokončali na Ajševici. Izrazito kmečka vas je v času osvobodilnega boja igralo pomembno vlogo. Tu so bili ustanovljeni Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, Goriška brigada, Tržaška udarna brigada, II. Bataljon VDV. Tu je delovala tiskarna, ciklostilna tehnika, tu so bila mnoga zavetišča za bolne in ranjene borce, mnoga skladišča hrane,...

Zgodovino na Vogrskem izpričujejo tudi številne stavbe oziroma ostanki le teh. V središču vasi imamo romansko-renesančni grad, v katerem sedaj deluje osnovna šola. Prvi podatki o gradu in hkrati naselju, ki se je razprostiralo okrog njega segajo v leto 1257. Tu naj bi živela ena izmed najuglednejših in najstarejših družin cele goriške regije. V prvi svetovni vojni je bil grad delno porušen, nato pa preurejen v šolsko poslopje.

V centru vasi stoji cerkev sv. Justa, naslednica isto posvečene cerkve, ki je stala ob potoku Vogršček in se omenja z letnico 1493. Ko je bila porušena se je v novo zgrajeno cerkev prenesel le majhen kropilnik z letnico 1599. Novejša cerkev je bila zidana v 17. stoletju in je tipična klasicistična stavba, ki je bila v 18. stoletju barokizirana.

Zaščitni znak Vogrskega je prav gotovo Božičev grad, ki nosi ime po dolgoletnih lastnikih, rodbini De Bosizico- rodbini Božič. Dvorec naj bi bil zgrajen 1524. leta, temeljito prenovo pa je doživel v 18. stoletju, ko je dobil baročno podobo. Po delnem porušenju in opustošenju v prvi in drugi svetovni vojni je bil pred nekaj leti ponovno obnovljen.

Kraj Bukovica

Rimskodobna Bukovica

Arheološko najdbišče na Britofu v Bukovici priča, da je bila nekoč tukaj preprežna postaja na cesti med Oglejem in Sremsko Mitrovico. Več si lahko pogledate v kratkem filmu Pri pečeh



 
Zanimivi objekti in naravne znamenitosti:

Sestavil: Stanko Šemrl

- Cerkev, posvečena sv. Lovrencu. Začetek gradnje cerkve sega v leto 1928, posvečena je bila leta 1935. Cerkev so gradili krajani s prostovoljnim delom in zbiranjem prispevkov. Zvonik je bil   zgrajen po drugi svetovni vojni in je nekoliko poseben, saj je brez »špice« oziroma nedokončan.

- Kulturni dom: podobno kot cerkev so tudi kulturni dom gradili krajani s prostovoljnim delom v začetku petdesetih let. Zanimivo je, da se v vseh dokumentih že od začetka imenuje »kulturni dom« in ne zadružni dom, kot so podobne objekte imenovali po drugih vaseh. Ime »kulturni dom« priča, da je bil namen gradnje tega objekta več kot le neko vaško družabno življenje. Kot da so snovalci videli v prihodnost, v današnji čas, ko postaja ta objekt središče naše nove občine.

- Kot naravne znamenitosti lahko označimo glinokope na Volčji Dragi in Bukovici, ki so se morali seliti ob prihodu železnice leta 1902. Najbolj znane opekarne so bile: na Volčji Dragi - Koglotova (požgana med II svet. vojno) in na Dombravi (sedaj tekstilna tovarna na tej lokaciji) ter v Bukovici - Pahorjeva in Grofova.

- V naši KS imamo tudi zelo veliko neurejeno Poslovno-proizvodno cono, ki počasi raste. Začelo se je že takoj po drugi svetovni vojni vendar do danes ni še urejena.

Spomeniki in obeležja iz vojnih časov:

- Spomenik NOB v Bukovici, ki je bil odkrit 27. septembra 1959;
- Spomenik pobitim talcem II svet. vojne na Svečeričevem hribu;
- Pokopališče iz I. svetovne vojne v Martinjaku in v Dolgem-Bazari

Znameniti ljudje: Slikar Zoran Mušič

Rodil se je 12. februarja 1909 v Bukovici (sedaj hišna številka 42, po rojstvo pa je živel v hiši št. 40) materi Mariji Blažič, učiteljici iz Kostanjevice pri Ligu in očetu Antonu, učitelju iz Šmartnega v Brdih. Starši so takrat službovali v Bukovici. Tu je slikar doživljal otroštvo. Pod pritiskom I.svetovne vojne so Mušičevi odšli. Oče je šel na fronto pri Gorici, mati z dvema sinovoma, Zoranom in mlajšim Ljubanom je 5.julija 1915 zapustila dom. Italijanski zavojevalci so družino znova izgnali z območja Brd leta 1919. Končno zatočišče so našli na Štajerskem, kjer je Zoran nadaljeval šolanje po letu 1920. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova učitelja, Viktor Cotič in Anton Gvajc v Mariboru. Iz slikarstva pa je diplomiral na zagrebški likovni akademiji. Po letu 1935 je živel v Mariboru in po letu 1940 pa v Ljubljani. Poleti je redno zahajal v Dalmacijo, največ na Korčulo. Veliko je razstavljal v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvo samostojno razstavo je imel skupaj s kolegom Šimunovićem v Beogradu, manjšo retrospektivo z dvajsetimi deli že leta 1942 pri Obersnelu v Ljubljani (Galerija na Gosposvetski cesti). Bil je član kluba Brazda in skupine Neodvisni. V Gorico, se je vrnil jeseni 1943 po nemški zasedbi Italije. Novembra 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je preživel do konca vojne.

Po osvoboditvi je risal različne motive, predvsem mrtve v taborišču. V začetku junija se je z več kot sto risbami vrnil nazaj v Ljubljano, od tam je zaradi pritiskov oblastnikov že avgusta leta 1945 odšel v Gorico in v Benetke. Leta 1952 je imel manjšo razstavo v Parizu, po dogovoru s Francosko galerijo pa se je v Franciji tudi ustalil. Pogosto se je vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med njimi in Parizom. V Slovenijo se je prvič lahko vrnil leta 1956. Razstavljal je v Ljubljani 1960, 1967 in na vseh grafičnih bienalih od prvega leta 1955 do sedemdesetih let. Prijatelj Zoran Kržišnik ga uvršča med pionirje in ga imenuje enega od velikih podpornikov ljubljanskega bienala. Slikar se je dokončno uveljavil s svojimi ciklusi Nismo poslednji sredi sedemdesetih let, ki ni le gola kronika, ampak izjemen prispevek k resnici in med najbolj pretresljivimi pričevanji taboriščnega pekla. Leta 1991 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegova velika retrospektiva je bila leta 1995 v Grand Palais v Parizu. Razstava je bila ena od okoli 200 samostojnih predstavitev umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja.

Dne 25. maja 2005 je na svojem beneškem domu ob zori (6.uri) umrl v starosti 96 let velikan sodobne umetnosti v času, ki velikih umetnikov ne ustoličuje več. Pokopan je na otočku Sv. Mihaela v Benetkah. Edino stalno razstavo njegovih del, grafičnih listov, so uredili v gradu Dobrovo v Goriških Brdih.